Vračam se rad v Slovenske gorice,
med polja ravnice,
med griče raztresene.
Vsako pomlad odete v zelenje,
povsod le življenje,
ki dušo spet radosti.
Tukaj so še ljudje, tukaj je še srce,
ki še čuti, ki verjame,
da dobro se z dobrim
vedno bo vračalo.
Tukaj so še ljudje, tukaj je še srce,
lepi spomini mojih otroških dni.
Kukavce glas še vedno odmeva
in čričkov beseda
v nočeh te še prebudi.
Zlata jesen v sod vince nalije,
ga vsak rad popije,
ki v goste se oglasi.