Ko pade na zlate dobrave večer,
na tihem sprehodu poiščem svoj mir.
Na jasi se pasla je srna vse dni,
se plaho zazrla je meni v oči.
Postala sva prava prijatelja dva,
imela sva rada večere oba.
Ko je začutila korak za vasjo,
je kot v pozdrav obrnila glavo.
Spet drevi sprehajal sem se skozi gozd,
zavila se jasa je v čudno skrivnost,
saj srne bilo na dobravi več ni,
na jasi sem našel le kapljo krvi.
Sprehajam večer za večerom se sam,
ostajam s samoto noči le obdan.
Sprašujem o srni se noč za nočjo,
le kdo bi sploh sprožil lahko strel na njo.