Bil nekoč je stari vlak, puhal črn in sajast dim.
Mojega otroštva čas je spomin odpeljal z njim.
Da nekoč bi potoval po železni cesti v svet,
vsak dan bolj sem si želel, potem sem pa zares odšel.
Ko se danes vrnem tja, kjer nekoč sem bil doma,
zarjavel je stari tir, naokoli pa je mir.
A v spominu slišim še znan ropot, zategnjen klic,
sam ne vem, zakaj solze spolzele so mi preko lic.
Vsi, ki kdaj smo zdoma šli, vsi imeli smo svoj vlak,
a postaje sami smo si morali izbrat’.
Na življenja pravi tir tudi jaz sem spravil se,
na postajah mladih dni mi ostalo je srce.
A v spominu slišim še znan ropot, zategnjen klic,
sam ne vem, zakaj solze spolzele so mi preko lic.