Pod Mirno goro se
najlepši svet odpre,
moj skromni, mali raj,
zeleni brezov gaj.
Vrtače vsepovsod,
vmes lepa bela pot,
vinograde krase
prijazne zidance.
Ko pride svet’ Martin,
ob vincu posedim,
prijat’lji s pesmijo
večer polepšajo.
Ko v gori se prižge
spet lučk na ducate,
nam v duši je lepo,
saj kot družina smo.
Semič, biser Bele krajine,
kliče v goste vse prijatelje.
Semič, v tvoj objem rad vračam se,
tvoje so noči vse pravljične.
Le pridite okrog,
smo vsi odprtih rok,
saj mehka duša se
kar sama nam odpre.
Čeprav smo daleč stran,
smo polni lepih sanj,
vsi smo ponosnega
slovenskega srca.