(bes.: F. Požek, gl.:T.Verderber)
Večer pomladni veter boža,
osamljen moj korak,
odmeva v prvi mrak,
oblak je v soncu zlat.
Po kamniti poti stopam,
blesti se kot srebro,
trave lahno se priklanjajo.
Pa kot kaplja rose v srcu
se prebudi spomin,
da v sebi zaihtim
in spet zahrepenim
po davnih dneh mladosti,
ko sem še deček bosopet
nesel v mlin na Kolpi
žito mlet.
Loke zelene še vidim ob reki,
pastirčka s piščalko
in čredico belo,
zaslišim še pesem deklet
v čarni kresni čas.
Vem še za bajke,
za pravljice davne,
o vilah in škratih iz tihe goščave,
zaslišim iz rodne vasi
tamburice glas.