(bes.: F. Požek, gl.: T. Verderber)
Pojdi z mano v polja tiha,
mesec že srebri,
zlato klasje dozoreva
in šentjanževka diši.
Pojdi z mano, zlatolaska,
naj objamem te ljubo,
dolgo že sva si želela,
čakala na to.
Pojdi z mano, vem za jaso,
kjer nihče še hodil ni,
kjer ponočni veter boža
brezo z dolgimi lasmi.
Tam v objemu tvojem nežnem
rad pocakal jutro bi,
da bi sonce pozlatilo
najine dlani.
Pojdi z mano v polja tiha
čas beži, ne čakaj ga,
da nekoč obžalovala
mi ne boš, ker nisi šla.
Vidim tvoj pogled mi pravi,
skriva nežnih sto želja,
da le v čudežni naravi
sama bova jih našla.