Pod Gorjanci je vasica,
kjer še revščina živi,
ozka cesta, skromna hiša,
jok otrok pod brezami.
Na obronku pastirica
pase ovce za vasjo,
kjer odpira se dolina,
svet končuje se za njo.
S knjigo v roki tam poseda,
zmeraj tiha, sključena,
za ljudmi prav nič ne gleda,
zmeraj je zamišljena.
Ko nekoč sem jo le vprašal,
če živi res v revščini,
tiho se je zasmejala,
pokazala knjigo mi.
Res samo sem pastirica,
revna in mlada deklica,
a povsod je z mano knjiga,
moj zaklad iz suhega zlata.
Res samo sem pastirica,
med vrtačami doma,
toda vsaka dobra knjiga
me ponese tja na kraj sveta.