Nabral sem šopek kresnih rož,
zdaj k deklici ga nesem,
je dan prelep in ves svetal,
povsod okrog je pesem.
Tako kot v srcu poje mi,
ne more ptica peti,
tako kot v srcu mi gori,
še ogenj ne gori.
Še včeraj sem odkril stezo,
tja proti vasi vodi,
pa zdi se mi, da dolgo že
po njej nihče ne hodi.
Je že tako, da stezica
postane znova gladka,
če me pripelje prav do tja,
če je dekle doma.
Pod oknom njene sobice
cvetijo bele lilije,
ki vsak večer jih žarek zlat
s poljubom spravlja spat.
Počakal bom, da se znoči,
da v hiši se prižgo luči,
tedaj za šopek ta dišeč
poljub bo dala vroč.