Ko moje Belokranjke
se v nošo oblečejo,
so bele, lepe, nežne
kot jutro, kot nebo.
Zaplešejo, vrte se,
v kolo vabijo,
zapoje Vojarinka,
saj angeli so to.
So vitke, dolgolase,
kot breza njih telo,
lebdijo kot prividi
nad spečo še vodo.
Če fantje jih uzrejo,
takoj izginejo,
le smeh in hihitanje
se sliši nad zemljo.
Naj v kolu se vrtijo!
Naj pojejo naglas!
Naj čuvajo nam deco,
so blagoslov za vas!
Naj moje Belokranjke
v samoti rajajo
še dolgo, še stoletja,
saj angeli so to.
Je bela Bela krajina,
je bela moja deklica,
je lepa naša Anka
baš kot bi angel b’la.
Je lepa moja deklica
baš kot bi angel b’la.