(bes.: F. Požek, gl.: T. Verderber)
V tih večer premila pesem
tamburice se glasi,
drobna, nežna in preprosta
v mojih rokah oživi.
Do srca njen glas mi seže,
srečen sem ker jo imam,
da kdo drug bi brenkal nanjo,
tega pa ne dam!
Če sem žalosten,samoten,
vedno potolaži me,
dobro ve, da njena pesem
naj zdravilo je zame.
Vedno zvesto me počaka,
tudi, če vso noč me ni,
če vasujem pri dekletu,
ljubosumna ni.
Razigrana je kot veter,
tamburica moja ta,
staro,mlado ji prisluhne,
kadar ona zaigra.
Mnogi nežni se spomini
znova vrnejo v srce,
strune njene v mesečini
pa najlepše zvene.