(bes.: I. Sivec, gl.: T. Verderber)
Nekdo zvečer je v hruško zlezel,
nastal je v vejah strašen ravs,
ko skozi okno sem pogledal,
je hruško tresel godrnjavs.
Od jeze pes se je odvezal,
prebudil z laježem vso vas,
pred čebelnjakom stari medo
spet lizal med je kot za špas.
Medvedje so naši sosedje,
pa če to nam prav je ali ne,
ko gledamo njihovo početje,
nam večkrat srh po koži gre.
Medvedje so naši sosedje,
po svoje si le brundajo,
ko iščejo skrito zavetje,
od blizu nas pozdravljajo.
V službo rad bi se odpeljal,
na pot je medved prihlačal,
da sem drugam pozornost speljal,
sem eno brž mu zaigral.
Medvedje so naši sosedje,
pa če to nam prav je ali ne,
ko gledamo njihovo početje,
nam večkrat srh po koži gre.
Medvedje so naši sosedje,
po svoje si le brundajo,
ko iščejo skrito zavetje,
od blizu nas pozdravljajo.