(besedilo: I. Sivec, glasba: T. Verderber)
Kruh ponoči,
so rekli mati mi,
ko sem za skromno skorjico
jih prosil na večer.
Kruha pa bilo
je malo za vse nas,
zato sem je dišal lepo
pod streho slamnato.
Kruh ponoči spi,
so rekli mati mi,
zvečer pokrili ga skrbno,
da je zaspal mehko.
Mi pa žalostni
k počitku smo odšli,
ker vedeli pač nismo še
za solze mamine.
Kruh ponoči spi,
so besede tri,
ki so mi kljub revščini
drag spomin na mlade dni.
Kruh ponoči spi,
so besede tri,
svetle kakor biseri,
spoštoval jih bom vse dni.