(bes.: F. Požek, gl.: T. Verderber)
Beli kamen ljubezni
vsa leta čaka na bregu,
vse pravljice že pozna,
a modro molči.
Beli kamen ljubezni
vsa leta že čaka na bregu,
Kolpa poljublja ga
za najin spomin prelep.
Stoji na bregu Kolpe beli kamen,
pod žgočim soncem vroč je kot srce.
Nekoč pred leti midva sva poleti
na njem sedela in ljubila se.
Vodica preko slapa je šumljala,
naju gledal mesec je z neba,
narava v nočnem miru je zaspala,
le midva draga budna sva bila.
Sva ob Kolpi danes spet postala,
reka teče, govori šumi.
Za spomin, glej , tam na belem kamnu,
zaljubljeno mlad parček govori.