(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Da poletje h kraju gre,
mi ajdov cvet pove,
danes hodim čisto sam
čez ajdovo polje…
V srcu se spomin zbudi,
na tiste lepe dni,
kakor, da spet ajdov kruh
mi zadiši s peči.
Ej, to bil je tisti čas,
otroških srečnih let,
z očkom, mamo hodil sem
jeseni ajdo žet.
Mama se spominjaš še
vseh tistih praznikov,
ko prihajali smo vsi
na ajdov kruh domov.
Tam, kjer diši,
bel ajdov cvet,
tam dobri so ljudje,
je najsrečnejši svet.
Ko na jesen
pridem domov,
narava mi ponudi
polno dlan darov.