Ne odhajaj več
Ansambel SvetlinNekoč sem verjel, da sreča sveta,
S teboj z roko v roki je k meni prišla,
Da tega ne vzame nama nihče,
Saj veš da bila si mi vse.
Potem pa prišel poletni je dan,
Ko v sončno sem jutro prebudil se sam,
Tvoj smeh, toplo dlan in nežen poljub,
Vse to mi ukradel je drug.
Ne odhajaj več, ker vrnitve ni,
Enkrat si že ranila me,
Sedaj pa bi strla mi srce.
Ne odhajaj več, naj se ne zgodi,
Da bi nekoč kot tujca zrla si v oči.
Nad nama bilo je eno nebo,
Med nama pa tvoje boleče slovo,
Potem brez besed vrnila si se,
Čeprav prizadela si me.
Ne bom spraševal nikoli zakaj
Ker rad te imam, sem sprejel te nazaj,
A prosim, da zdaj obljubo držiš,
Da tega mi več ne storiš.
Ne odhajaj več, ker vrnitve ni,
Enkrat si že ranila me,
Sedaj pa bi strla mi srce.
Ne odhaja več, naj se ne zgodi,
Da bi nekoč kot tujca zrla si v oči,
Da bi nekoč kot tujca zrla si v oči.
S teboj z roko v roki je k meni prišla,
Da tega ne vzame nama nihče,
Saj veš da bila si mi vse.
Potem pa prišel poletni je dan,
Ko v sončno sem jutro prebudil se sam,
Tvoj smeh, toplo dlan in nežen poljub,
Vse to mi ukradel je drug.
Ne odhajaj več, ker vrnitve ni,
Enkrat si že ranila me,
Sedaj pa bi strla mi srce.
Ne odhajaj več, naj se ne zgodi,
Da bi nekoč kot tujca zrla si v oči.
Nad nama bilo je eno nebo,
Med nama pa tvoje boleče slovo,
Potem brez besed vrnila si se,
Čeprav prizadela si me.
Ne bom spraševal nikoli zakaj
Ker rad te imam, sem sprejel te nazaj,
A prosim, da zdaj obljubo držiš,
Da tega mi več ne storiš.
Ne odhajaj več, ker vrnitve ni,
Enkrat si že ranila me,
Sedaj pa bi strla mi srce.
Ne odhaja več, naj se ne zgodi,
Da bi nekoč kot tujca zrla si v oči,
Da bi nekoč kot tujca zrla si v oči.