Bil sem mlad in vihrav,
se ničesar nisem bal,
mislil sem: bo že kako!
Pa mi res je dobro šlo.
Kot bi s cveta na cvet,
šel nabirat sladek med,
brenčal sem okoli lepih deklet.
Z družbo smo rajžali,
po vsem svetu dolge dni,
ni nas motil prazen žep,
ko končan je bil potep.
Smo kot ptički bili,
razigrani, brez skrbi,
drug za drugim spletli gnezda smo si.
Ta nagajivi je čas
naredil fante od fare iz nas.
Skrila se norčava je mladost,
jo vzela je modrost.
Ta nagajivi je čas
narisal sreči drugačen obraz.
Topel dom in v njem družinica
je tisto, kar velja!
Je skakala mladost
tam čez vodo, kjer je most,
vedno, ko se srečamo,
se spominom smejemo.
Ura je polnoči,
pa že vsak domov hiti,
ker mogoče še najdražja ne spi.