Tam, kjer odhaja sonce v zaton
in kjer še gnezdijo ptice,
skrit je med drevjem stari moj dom,
skrit med večerne meglice.
Vsako pomlad cvetijo še
češnje domače kot bel pajčolan,
iste še zvezde svetijo,
ko v mraku ugasne dan.
Rad bi iskal še mladosti spomin,
ko bo spet nova pomlad,
cvet bo starih češenj dehtel
in še za hišo jasmin.
Rad bi iskal v sebi še tisti čas,
ko bo spet hladna jesen,
ko do hiše stare v temi
spet bo le ozka gaz.
Tam, kjer pomlad nasula v bregeh
drobne je bele cvetlice,
rad grem po tistih mojih poteh,
kjer mi zapojejo ptice.
Tam je še vedno stari dom,
iste nad njim so še zvezdne noči,
v njih je spomin zakrit ostal
na srečne otroške dni.