Le kaj je s teboj, da skrušen si, strt?
V oklep bil bi svoj najraje zaprt.
Se kujaš, nergaš, svoj gledaš obraz;
nerad si priznaš: saj to sploh nisem jaz.
Potem se rodi zaté sončen dan,
turobnost skopni, spet si nasmejan;
pripravljen, da radost trosiš okrog,
veselje deliš, kot srečen si otrok.
Podari nasmeh, da pričaraš pomlad.
Radost užij, poln upov in nad.
Nasmeh – čudežno topel, blag, nalezljiv,
bo tebe in druge bogatil.
Obdan z upanjem se sanjam predaj,
rad v stiski ljudem dlan svojo podaj.
Prijazen postal bo, lepši naš svet;
zvest sebi ostal boš v sreče sij objet.
Na nebu življenja mavrice svod
vseh barv oživi, na tvojo sije pot.