Ponošena suknja, raztrgan rokav,
v žepu zadnji košček kruha je ostal.
Noge so mu težke konec te poti,
vsem, ki so brezdomci se tako godi.
Ga vsak grdo gleda, spet je tu lenuh,
na odpad pa meče srajce, beli kruh.
Vrata mu zaklene, kar drugod se grej,
klošar solze briše, lačen gre naprej.
Klošarju je cesta kakor sestra, brat,
kaj mu bo nevesta, če nima kam je dat.
Kaj mu bo imetje in bogastvo vse,
za golo preživetje mu kruh odrežite.