Poletje odhaja, zapira oči,
jutra se zbujajo v prvi megli,
veter raztrosil semena je trav,
jesen mi pošilja pozdrav.
Roža otresla poslednji je cvet,
v pisane barve ves gozd že odet
in proti jugu vse ptice lete,
sonce zbledelo je.
Vedno nekaj odhaja, nekaj se izgubi,
vsako jutro pa vstaja upanje novih dni.
In v tem vrtiljaku vozim se naokrog,
življenje pa riše začarani krog.
Poletje odhaja, spomini žive,
kakor dragulje zaprem jih v srce,
da bi živele prelepe noči,
ljubezen iz tvojih dlani.
Poletje odhaja, ti z njim si odšla,
sam zdaj stojim pred zaveso dežja,
čas gre naprej in prišla bo pomlad,
drugo imel bom rad.