Gledam sliko iz otroštva, ko je oče še živel.
Pestoval me je v naročju, ves ponosen in vesel.
Gledam jo in grenka solza mi kanila je iz oči,
slika je odprla rano, rano, ki močno boli.
 
Rad bi čutil njega roko, čutil njega toplo dlan,
Da bi božala mi lice, pa čeprav samo en dan.
Dal bi vse na širnem svetu, dal bi vse iz dna srca,
Le da bi objel očeta, sreča prava bi bila.
Vsak otrok enkrat začuti, pride dan, ko sam spozna,
da brez svojega očeta ni otroštva pravega.
Vem, da spiš in me ne čuješ, rad bi rekel ti samo,
da boš vedno v mojem srcu, v njem je vse zapisano.