Nič več ne vidim ne sonca in rož,
nič več ne vidim neba.
Moji dnevi so temna noč,
prepolni nevidnih solza.
Vendar v dlaneh je tisoč lepot,
vsemu prisluhniti znam,
zdi se mi včasih, da tudi jaz
nekaj bogastva imam.
V mojih očeh še krasot je spomin,
ki sem jih videl nekoč,
zarjo večerno nad goro,
jesenskega gozda zlato.
Rad bi pogledal v bel zimski dan,
rad bi odšel na sprehod.
Na znani poti zdaj je tema,
veter se v krošnjah igra.
Nič več ne vidim sonca,
a greje me kakor vas,
ne na obrazih smeha,
a slišim prijazen glas.
Kdor mi roko ponudi,
da si pogrejem dlan,
skoraj temo pozabim
in spet svetal je dan.