Raste moja izabela,
moja ljuba rožica,
to jesen je dozorela,
dala rdeč’ga vinčeca.
Vse poletje v senci njeni
trudne sem noge hladil,
a pozimi z njenih grozdov
sladkega bom pil.
Raste moja izabela,
dedek je posadil jo,
hišo vso je že objela
let ima že skoraj sto.
Mnogi so mi govorili,
izabela žlahtna ni,
ko so njeno vino pili,
so nazdravljali.
Izabela, izabela
je najboljša trtica,
tu sva z deklico sedela,
sva zaljubljena bila.
Božal nje sem kodre črne,
gledal v črne ji oči,
z izabelo, če se vrne,
bom nazdravil ji.