Poslavljala se senca je noči s planin,
se lovec je na preži dolgočasil,
na jasi sredi gozdnih košenin
klic ruševca se nežno je oglasil.
Ko ruševec zapoje svoj ljubezni spev,
prav nič ne sliši in oko ne vidi,
se preko gozda vrne mu odmev,
ko nežno si samico kliče, pridi!
Naj kraljevsko perje še dolgo te krasi,
strel iz lovske puške naj vedno te zgreši.
Na samotni jasi je divji petelin
dočakal mlado zoro prek vrhov planin.
Zakaj pa danes trese roka lovcu se?
Za svojo puško se prav nič ne zmeni,
od daleč le posluša ptičice.
Naj vsak po svoje se svobodno ženi.