Upanje edino naše domačije
zdaj sem jaz, saj sem najmlajši sin.
Bratom, sestram zarja v tujih mestih sije,
dom za njih je le prelep spomin.
Tudi jaz že sanjam o širokem svetu,
vleče vanj me tisoč lepih sanj.
Le kako povem naj mami in očetu,
da bom šel, da me ne bo nazaj?
Kako naj mami vrnem smeh in upanje očetu,
kar sta gradila mnogo let, zdaj rušim v njunem svetu.
Samo edino upanje ostalo bo za mano,
da vedno rad se vračal bom v svoj najdražji dom!
Ko pogledam polja sončne košenice,
me oklepa dvom okrog srca.
Želje pa letijo s krili sinje ptice,
jih nihče ustaviti ne zna.