V hišici ob gozdu prijokal sem na svet,
v maminem naročju slišal prvi smeh.
Dušo v dom prineslo nas je sedem otrok,
šel o naši sreči glas daleč je okrog.
Vsi so šli od doma, le jaz sem tu ostal,
za ognjišče svoje bi življenje dal.
Vem, da sonce sije tudi onkraj gora,
le dolina moja tam se ne smehlja.
Dom je pust in prazen, v njem življenja ni.
Gledam stare slike, duša me boli.
Obledela pisma so kot rožnati cvet,
mi upanje budijo, da vas vidim spet.