Spet smo zbrani neugnani stari vsi prijatelji.
Kdor je z nami, je ta glavni, a zaspan’c doma naj spi.
Vince teče, nič ne reče, daj za štefan zdaj še ti.
Naša družba je prav luštna, boljše na vsem svetu ni.
Vsi zapojmo si veselo,
v duši vsak človek je vesel.
Ko končano vse je delo,
vsak bi rad eno si zapel.
Vsi zapojmo si veselo,
praznika res brez pesmi ni.
Vsaka pesem je ljubezen,
ki na dnu duše se rodi.
Prva zarja nas priganja, da bi spat domov odšli.
Nam pa nič ni še do spanja, kaj bi čas zapravljali.
Čaša vinca je zdravilo, ki požene mlado kri.
Skup stopimo, zaželimo si še mnogo mnogo dni.