Že dolgo let je tega, hodila tistikrat
otroka sva se mlada k čuvajnici igrat
in gledala sva vlake, ki v daljni svet hite,
čuvaja, ki na pragu pozdravlja jih smeje.
Potem ko sva odrasla, vzljubila se toplo,
še vedno sva hodila k čuvajnici zvesto,
tako prešla so leta, minil ljubezni žar,
ko vse ponoči s cveta usuje nežni čar.
Samotna zdaj ob progi čuvajnica stoji,
ni starega čuvaja in tebe, dekle, ni.