V rano jutro oglaša se zvon,
sonce se že iznad streh.
Dviga kot pozlačeni balon,
od nekod sliši se smeh.
Prvi jutranji vlak me zbudi,
s piskom se skrije pod hrib
in tako vsako jutro strmim,
čez sivi zid za njim.
A vrnil se bom,
s težo bridkih spoznanj.
Upam, da mi bo svet kdaj odpustil
in sprejel me nazaj.
Zdaj misli na dom,
so ostale mi še.
Tam je mama in njena ljubezen,
ki pomeni mi vse.
Bil je čas, ko sem na stranpoteh,
kakor prah v vetru pristal.
Nisem našel poti več nazaj,
sebe bi skoraj prodal.
Zdaj za zidom pravice živim,
lažnih sanj v meni več ni.
Pred menoj se obzorje svetli,
si priti vanj želim.