V tihem gozdu, kjer pot se izgublja,
mnogokrat sam stojim in molčim.
Skozi veje me sonce poljublja,
ptica spušča se z modrih višin.
Gozd je moj drugi dom vanj se vračam,
srečen sem, da postal sem gozdar.
Ljubim ga, če lahno pošumeva,
ali v njem razbesni se vihar.
Jaz prvi v gozdovih,
srečam pomlad nad bregovi
in prvi si cvet v gumbnico,
vedno pripnem.
Čeprav po stezah divjadi,
se rad sprehodim,
mi iz puške na srno,
nikdar še ni strel zadonel.
Ko osamljen v gozdno naročje,
po tolažbo in mir se podam.
Najdem skrite steze in goščave,
da poti več nazaj ne poznam.