Vso zemljo zdaj že objela tiha,
svetla je zvezdnata noč.
V sobi mati je zapela
svoji hčerkici za lahko noč.
V daljavo se zazrla
skozi okno se v črno temo.
Glavo kvišku je uprla
z nemo prošnjo v očeh v temo.
Mati tiho je prosila,
naj nekdo spametuje ljudi,
žalost v srcu je nosila,
za prihodnost jo hčerke skrbi.
Saj ne ve, če ji bo dete
za življenje hvaležno lahko.
Ji radosti bodo vzete
ali v miru odraščala bo?
Kot cvet se naj ljubezen v srcih vseh ljudi odpre,
kot nežen stih v pesmi z njega globin privre.
Za mir naj zdaj ljubezen v srcih spet predrami se.
Svobodno kakor ptica svoja krila razprostre.