Ko v mraku večernem se zvon oglasi,
Ave Marija prek polj zazveni.
Pesem se ptice v noč izgubi,
v srcih se topla ljubezen rodi.
Truden popotnik sklene roke,
nemo se v znamenje božje ozre.
Solza po zgubanem licu drsi,
tiho v molitvi srce zadrhti.
V tujini preživel veliko sem let,
v mladosti odšel sem spoznavat tuj svet.
A zdaj sem se vrnil, že sivih sem las
in čas mi zarisal je gube v obraz.
Premnogokrat v mislih sem vračal se tja,
kjer materin lepi obraz se smehlja.
Sem čutil, da roka me boža prek las
in slišal v tolažbo sem mili njen glas.
Na zemlji veliko je lepih dežel,
a lepše od moje ne najdeš nikjer.
Šepet vseh lepot je v celoto spleten
in pesem te ptice zaziblje v sen.
Ko zadnjič bom videl to modro nebo,
si cvet bom utrgal s tresočo roko.
Na ustnicah mojih bo srečen smehljaj,
v domači mi zemlji nebeški bo raj.