Spomin na očeta sneg mi vzbudi, me vrne v otroške dni.
Prelep je dan, gozd in ravan, kot iz papirja se zdi,
naš potok pa kot v srebro nežno se zdi mi vkovan.
Vse naokrog tihi spokoj, kot v pravljici se mi zdi,
nad hišo našo modro nebo, vpne se v zimski dan.
Na polju se v jasen nov dan tisoč draguljev iskri,
na oknu pa v dan kot iz sanj vrtnica zimska cveti.
In ko oko pluje v dalj, nate spomin se budi,
spet sem otrok, spet v kitki dve spletel si mi lase.
Spomin na očeta snežni dan mi pozlati,
vrača me v čas otroštva in brezskrbnosti.
Spomin na očeta čara cvetje, petje ptic,
vedno so v srcu biseri otroških dni.
Varno objel si me čez pas, oh, kako rad si me imel,
čez drn in strn hitre sani drvele so preko rebri.
Spet bel možic varuje naš dom, v meni spomine budi,
spet sem otrok, spet v kitki dve spletel si mi lase.