Ta leta vsa gredo nam neslišno mimo,
se v zarji dan konča in jesen gre v zimo.
Se zdi, da pravljica tega življenja prekratka bo,
mladost daleč je in v lase gre srebro.
Zapre nekoč se cvet, ožive spomini,
vsi shranjeni v srce in ljubezen z njimi.
Ko gledal boš nazaj in si priznal tiho, nehote,
je daleč tisti maj, zdaj drugače je vse.
Res težko otrokom je pravo pot v življenju kazati
in prijatelju samo reči le: »Oprosti mi.«
Res težko pa nam je vsem le po pravi poti hoditi,
med čeri in vse pasti tja do konca naših dni.
Ko zadnjikrat v slovo kos zapel bo pesem,
spomin spet vrne se na mladost, ljubezen.
Takrat vsak spozna, reka življenja prekratka je,
ko krog bo končan, se končalo bo vse.