Videla si belo brezo
kot že mnogokrat poprej,
a bila je vsa drugačna,
kot da angeli so v njej.
Kakor v mehko pajčevino
je bila ovita vsa
in svetloba čudovita
krošnjo ji je spletala.
Še šelest je bil drugačen,
ves se pritajen je zdel.
Pesem ptice pa zvenela
kakor angelski je spev.
To je bil samo trenutek,
ki zapisan je v srce.
Tebe je čakalo polje,
šla si tiho mimo nje.
Ko bremena naložena
dneve sive narede,
bela breza tiho daje
mir in upanje v srce.