Star sem že zadosti, da bi ženil se,
se soseda smeje, kdaj bo ohcet le.
Meni pa do smeha dolgo nič več ni,
ko pogum še zbiram za poklekniti.
A danes pogum bom ves zbral,
pokleknil in vse ji izdal,
da ona je zame ves svet,
za ženo jo hočem imet’.
Srce mi razbija močno,
ne vem, kaj poreče na to.
Morda zavrnila me bo,
takrat vse po vodi bo šlo.
Šel sem do očeta, zdaj kar bo, pa bo,
prosil blagoslov in hčerkino roko.
Se nasmehnil je, mi močno stisnil dlan:
»Naj bo srečna s tabo vsaki ljubi dan.«
Tu zbralo se svatov je sto,
veselo naglas vriskajo,
ker ona mi rekla je da,
zato pred oltar sva odšla.
Ko vrača spomin se nazaj,
se le še nasmehnem sedaj.
Predolgo takrat sem mencal
in po nepotrebnem se bal.