Ko dnevi šli so tiho mimo mene,
je sreča spet na cvet prijadrala.
Ko sanje so bile že izgubljene,
sem te v množici zagledala.
Svoj dragoceni čas si mi podaril,
z besedami nasmeh na lica dal
in rime le za mene si ustvaril.
Ko bi takrat me še ljubiti znal.
Vzcvetela prava je lepota,
ko si objel me v pozdrav.
S teboj lepo sem se imela,
niti trenutka ni mi žal.
A tvoj poljub skrivnost ostaja
in v meni sladko upanje,
da najin čas šele prihaja.
Zvesto bom čakala te.
Čeprav nas leta starajo, ostal boš
prisrčen fant, del mojega srca,
kot vrt, ki vedno je dišeč in poln rož,
kot mirna duša, čista, biserna.