Takrat, ko bom nevesta,
bo lep pomladni dan,
cvetele bodo češnje
v spomin na samski stan.
Si v sobici bom svoji
pripela pajčolan,
pod njim bom zajokala,
ko staršem sežem v dlan.
Takrat, ko bom nevesta,
prišlo bo svatov sto,
harmonika bo pela
in vrisk hitel v nebo.
Ko s prstanom na roki
bom od oltarja šla,
zavidala mi vsaka
bo mladega moža.
Tri pomladi sem že tvoja, tri pomladi si že moj
in vsak dan skrivaj si rečem, da mogoče pa nocoj
padeš končno na kolena in me vprašaš, če morda
bi postala tvoja žena, jaz pa rekla ti bom: “Da!”