Rodni kraj
vedno bil je moj mali raj,
med gozdovi, njivami,
preživljal mlade sem dni.
Mislil sem,
da ne mogel živeti bi drugje,
ker razjedalo domotožje bi me.
Rekel sem:
“Draga mati, oprosti mi,”
a namesto solza v očeh
zagledal sem njen nasmeh.
“Sinko moj,
ni pomembno, kje dom postavljen je,
le da v njem je nekdo, ki čaka na te.”
Moje zaljubljeno srce
pa je spremenilo vse,
vodi me tja, kjer je ona doma.
Pustil bom rodno zemljico,
od družine vzel slovo,
le da bom lahko srečen z njo.