So najine besede redke res bile,
oči so tvoje lepe zaman me gledale.
Živela sva le skupaj, si čustva skrivala,
a najbolj je trpela ljubezen najina.
Nisem se zavedal, ko rekla si, da greš,
oči sem si prikrival, to ti dobro veš.
Si rekla le: “Adijo, to konec najin je,”
a kaj, ko jaz še vedno zvesto ljubim te.
Prosim, reci mi, da me še ljubiš ti,
da solze moje niso več zaman,
rekla si mi, da sreča je najina
morda le v pravljici doma.
Dolgo je že tega, odkar si ti odšla,
spominjam se večera, ko sva se razšla.
Noči so zdaj predolge, srce boleče je,
le upam, da nekoč morda ti vrneš se.