Polje, družina
sveto mu je,
za to svetišče
dal bi vse!
Kdo od jutra do večera,
skozi leto, dan na dan,
orje, seje, žanje, ljubi
in goricam je predan?
Kdo je príden bolj kot mravlja
in premalo spoštovan,
ker ustvarja, ne zapravlja
in po delu je poznan?
To gospodar je, viničar, kmet,
z delom preneha z nočjo,
dan na dan v polje, gorice je vpet,
Bog ve, da res je tako!
On vsej deželi zdaj je za vzgled,
rad ima zemljo, nebo,
rad ima čisto resnico in red,
bolj kot rumeno zlato.
Kdo skrbi za dom, družino,
kakor vzorni gospodar,
polni kašče, sode z vinom
in nam daje zemlje dar.?
Komu kakor zlato polje
‘rž, pšenica valovi,
kdo za štimungo zapoje,
spije špricer, dva, do tri?