Kdo bo sanjal moje sanje, risal slike iz besed,
čakal sneg, iskal kostanje, v grenkih jutrih lizal med?
Kdo v poletnih bo večerih, mračnim cestam dvigal prah,
našel vodo v izvirih in na južni strani mah?
Kdo bo božal njena lica, ko jesen bo šla v cvet,
ko že kruh bo vsa pšenica, ko obraz postal bo bled?
Kdo jo držal bo za roko in peljal jo po poteh,
gledal ji v oči globoko, ji na usta klical smeh?
Mraz zamrznil bo spomine, dež izpiral bo solze,
sneg zametel v njenem srcu bo zapisano ime.
Svetlo luna bo sijala, tiho bo mineval čas,
nekdo drug bo hodil, kjer zdaj srečen hodim jaz.