Dekle, zakaj samevaš in nič ne govoriš?
Zakaj s pogledom milim v sončni dan strmiš?
So na obrazu tvojem objokane oči,
ki govorijo tiho, plaho, brez moči.
Ti kdo je ukradel sanje, te ranil v srce?
Je kdo v objemu drugem srečen zdaj nekje?
Se kruto poigrala usoda je s teboj?
Morda se v trenutku zrušil svet je tvoj.
Dekle, zakaj samevaš? Potiho mi povej,
se nežno stisni k meni, vse bo kakor prej.
Na mojem bo ramenu skrbi odnesel čas
in kadar ti hudo bo, vedno tu bom jaz.