Se bratje vprašajmo skupaj, bo še kdaj tako?
Se kdaj še v domači tej vasi slovensko pelo bo?
Bo hčerka se tvoja še tàkrat smejala na ves glas,
bo sin še s harmoniko mojo odšel igrat na vas?
Bo lipa še ta zelenela, nam rasla še trdno,
bo sladko nam grozdje očeta še vince dajalo?
Bo fant še na večer pod okno odšel k svoj ljub’ci pet?
Bo veter še pesem nam drago ponesel v širni svet?
Zato zdaj zapoj, prijatelj moj,
peti slovensko se ne boj,
da bo odmevalo prek gričev in gozdov.
Nikdar ne sramuj se korenin,
naj glasba ti bo v drag spomin,
jo pela bo tvoja hčerka in preljubi sin.