Ko rosa jutranja spet tisoč sonc mi prebudi,
po rodnem kraju znova se sprehodijo oči.
Se noč izgublja v Krkinih valovih brez moči,
mogočen grad na skalah še stoji.
Ko pride čas, bom z drago gori k cerkvici odšel,
ji rekel, da za vedno v svoj dom jo bom sprejel.
V hiši, ki jo oče s svojim potom je zgradil,
se z mojim bom otrokom veselil.
Le Krka ve za sanje vse,
kako živeli tisočletja tukaj so ljudje.
Naj med ljudmi zapojem si
prelepo pesem iz otroških dni.
Čez tisoč let ne bodo vedeli, da sem živel,
da rad sem kdaj si kakšno lepo pesmico zapel.
Le Krka žuborela bo kot danes še naprej
in grad skrivnostno molčal bo vselej.