Majhna deklica ob cesti sredi travnika sedi.
V kite svoje kodre spleta, zdi se, da je brez skrbi.
Sonce jo z neba poljublja, vendar lička ne žare
in ko gleda tja v daljavo, sreča ji v očeh zamre.
Vztrepeta, ko vidi cesto, ki se vije mimo nje.
Dobro ve, za koga svečke v križišču zdaj gore.
Njena mamica in očka sta zaprla tam oči.
Ustavila sta mirne sanje njuni mali hčerkici.
Nežna roka ob večerih jo pokriža v postelji.
A v sanjah zrejo vanjo druge mamine oči.
Z jutrom jo nekdo poljubi, ta poljub jo zaboli,
saj čeprav je čisto nežen, takšen kakor očkov ni.
Prav nobena dlan nikoli je pobožala ne bo,
kot jo dlan je njene mame vsak večer z ljubeznijo.
In nihče na rdeča lica je poljubil zdaj ne bo,
zbujal kakor pravi očka vsako jutro s pesmijo.