Poletni dan odšel je v mrak večerni
in lastovkam pod krov se že mudi.
Oblaki v dalj bežijo le nemirni,
nekje od daleč pod nebo zvoni.
Odšla je misel moja tja v daljave
in prebudila v meni glas srca,
ko prve zvezde svetle zasijale
so hladno s temnega neba.
Domov bom šel, ko mrak bo božal ceste,
nekje še vedno je moj stari dom (moj stari dom).
Tam veter je in moja stara lipa,
tam se oglaša moj domači zvon.
Poletni dan odšel je v mrak večerni
in lastovkam pod krov se že mudi.
Le jaz v sebi nosim hrepenenje,
domov srce, domov si le želi.