Sam na postaji čakam, ura je polnoči,
mirne sladke sanje, je skoraj vse odšlo.
Vem da pripeljal zdavnaj zadnji je avtobus,
kakor ponavadi na njem te ni bilo.
Kaj če bi z dragim avtom enkrat po te prišel,
kot kraljično svojo popeljal v širni svet.
Bi tvoj povzpetni oče bolj zadovoljen bil,
kot je zdaj, ko pravi: »navaden je poet«.
Čakam sleherni dan,
čakam, vendar zaman,
čakam, kdaj slišal bom znani korak,
pa je vse skupaj spomin le grenak.
Čakam dneve noči,
čakam, tebe pa ni,
čakam, da mi po pravici poveš,
da me ljubiti ne smeš.