Nad mestom se dan budi,
galebi kričijo,
v zlatih pramenih sonca
morje se blesti.
Po cesti valov v pristan
drsi stara barka
in ribič na njej utrujen je
in neprespan.
Nekoč na pomolu tam
je deklica stala,
z očmi kot globoko morje
in smejala se.
A nekega dne odšla
s pristana je ladja,
odplulo je z njo dekle
in zanj vse upanje.
Za ribiča od takrat so
temna vsa obzorja,
le beli galebi k njemu
kdaj prilete.
Na licih ostajajo sledi
viharjev z morja,
še vedno pa v njem živi spomin
na dekle.