Veter sanjavi boža topel pomladni dan.
Sonce je posijalo čez polja in ravan.
Beli mi cvet jasmina nežno spet zadiši.
Čas grenkega spomina v meni se prebudi,
ko je življenje vzelo mi najsrečnejše dni.
Rada bi še plesala, kakor nekdanje dni.
Rada bi rož nabrala, tekla po travnikih.
Pa mi en sam trenutek sanje je vse vzel,
daleč od sonca sreče z njimi od mene šel.
A tudi tam je žarek upanja še ostal.
Nežnost toplih dlani še srce pozna,
polno je ljubezni polno je želja.
Vsak dan bolj hrepenim,
da vse to razdam tistim,
ki jih rada še imam.